Vsebina vs. forma garancije za resnost ponudbe?

Na primeru DARS d.d., o katerem je Državna revizijska komisija odločila 6.3.2024 (sklep DKOM št. 018-010/2024), se je ponovno odločalo o tem, ali je za pravilnost garancije za resnost ponudbe bistvena vsebinska ustreznost ali formalistično ujemanje zahtevanega besedila iz razpisne dokumentacije.

V konkretnem primeru je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval, da mora, v kolikor garant ni banka, ampak npr. zavarovalnica, garancija poleg navedbe SWIFT naslova, za katerega je moral garant predhodno urediti pooblastilno razmerje z banko, garancija vsebovati tudi izrecno navedbo stavka, da je banka pooblaščena za sprejemanje sporočil v SWIFT sistemu. DKOM pa je ne glede na navedeno presodila, da zadostuje, navedba SWIFT naslova v garanciji ter in da posledično dodatne navedbe o obstoju pooblastilnega razmerja nimajo dodane vrednosti, saj potrjujejo, ker je že navedeno.

Kot je DKOM že večkrat v svoji praksi zapisala, vsako odstopanje od formalnih zahtev naročnika glede predložitve garancije za resnost ponudbe še ne predstavlja takšne napake, ki bi terjala izločitev ponudbe. Odstopanje mora biti takšno, da povzroči, da naročnik predloženega zavarovanja ne more unovčiti točno v takšni višini in iz točno takšnih razlogov ter na točno takšne načine, kot je to zahteval v dokumentaciji v zvezi z oddajo naročila. Se pravi, da ni bistveno formalno besedno popolno ujemanje, še posebej, če zahtevano besedilo v kontekstu, v katerem je zapisano, nima posebnega pomena.

Ni pa odveč poudariti, da je ustreznost bančne garancije stvar konkretne presoje v vsakem primeru posebej, zato predlagam, da si garancijo, ko jo prejmete s strani garanta vedno tudi preberete in s tem preverite, da je po vsebini ustrezna in skladna z vsebinskimi zahtevami naročnika.  

Tanja Glušič, odvetnica
Nazaj na spletni dnevnik